PISMO HEINERJU M. - SLOVENŠČINA
Polazeći od materijala vezanog uz klasičnu mitologiju, odnoso, mitološku strukturu političkog, ideja teksta Pismo Heineru M. pokušaj je novog promišljanja klasične dramske strukture i širenja polja teksta na koncept izvedbe (performance); vrstu uputa koje bi izvođač trebao pratiti, odnosno prilagoditi situaciji koja otvara potencijalitet za izvedbu.
Drama je sadržajno zamišljena kao niz situacija koje sistemski i politički definiraju iritirajuće polje egzistencije subjekta koji ih ne pristaje ignorirati, već pokušava pronaći način da s njima ostvari svojevrsni oblik interferencije.
Glavni protagnonist (izvođač) u niz situacija ubacuje zamišljenu izvedbu. Sukob socijalnog imperativa i osobne želje za performativom glavna su dramska okosnica teksta.
Referenca na Heinricha Müllera odabrana je kao podsjetnik na posljednjeg velikog ideologa, izrazito angažiranog, politički i aktivistički osviještenog autora s jedne, i kao antipod mitskoj referenci Herakla, s druge strane. Ideologija i sila. Intelekt i tijelo. Ljubav i žudnja neki su od semantičkih parova koje je moguće izvući iz obiju referenci. Odabir i niz sasvim je osoban.
GODINA: 2008.
PREVODITELJ: JAKA ANDREJ VOJEVEC
AUTORSKA PRAVA: sva prava pridržana
Rekonstrukcija
Zbudil te je zvok sesalnika. Pogledaš po sobi. Sesalnik je na hodniku, natanko pred vrati tvoje sobe. Bojiš se, da ne bi človek s sesalnikom vstopil v tvojo sobo. Nekdo, ki s sesalnikom opravlja svoje vsakodnevno delo, bi te lahko zalotil samega v postelji in te zelo osramotil. Vstaneš iz postelje, kot da je vse v najlepšem redu. Previdno stopiš k vratom in obrneš ključ, ki si ga enkrat že obrnil. Včeraj si ga obrnil. Zdaj ga obrneš še enkrat. In verjetno bi ga poskusil obrniti še enkrat, če ti ne bi tega preprečil enostaven logičen premislek. Navadne cilindrične ključavnice se zaklenejo z dvema obratoma v nasprotni smeri urinih kazalcev. Ko tako stojiš pri vratih s ključem v roki, pomisliš, da si izgubljen za zmeraj. Poskusi se spomniti zadnje reči, ki si jo včeraj prebral. Nečesa, kar bi te prepričalo, da si bil tudi včeraj tukaj, prisoten.
Kaj delaš tu?
Kateri dan v tednu je, bi se lahko spomnil. Četrtek? Sreda?
Si šel sinoči sam spat? Ali si koga pripeljal s sabo?
Vzglavnik je videti, kot da si ga s kom delil.
Imaš ranjene bradavice? Krvavijo?
Mogoče je šel v kopalnico. Prisluhneš. Ne slišiš šumenja vode.
Mogoče ga sploh nisi pripeljal sem.
Mogoče si ga izgubil po poti.
S hrbtom se nasloniš na vrata.
Pogledaš okrog sebe.
Če bi se lastnega življenja lotil kot arheolog, bi moral naleteti na čas, ko je ideologija še imela smoter. Tako kot keramične posodice za olje. Ali bronasta rezila. Ali zlata konica sulice, ki v svojem mesu še vedno hrani ostanke človeškega mesa. Glede na ostanke mesa, bi lahko vsaj približno določil čas smotrnosti.
Štirideset tisoč let, plus – minus.
Čas preden si prišel v to mesto.
Čas pred tem mestom.
Nahajaš se v 6. nadstropju hotela s tremi zvezdicami, v tistem predelu mesta, ki si po petdesetih letih delitev in združevanj nikoli več ni opomogel tako, kot njegova zahodna polovica.
V sobi številka 304 kot poslednjem zatočišču razumnega sveta, ki še lahko spodbudi občutek prepričanja, da ima tvoje bivanje tu nekakšen smisel.
Nekakšen smisel.
Danes je dan tvojega povratka. Zadnji dan je vedno prepozno, da bi pristal ali zbežal. Potrudil se boš, da povratek ne bo samo povratek. Že več mesecev razvijaš načrt. Zdaj se je začelo odštevanje, ki bo iz povratka naredilo nekaj tako velikega, kot je bilo odkritje Amerike.
Poslušaš, kako se sesalnik oddaljuje po hodniku. Z roko še vedno držiš ključ.
Kako naprej?
Ne bodi pičkica.
Potrudi se, da boš kos nalogi. Junaki spijo pri odprtih vratih. Brez strahu, da bi jim lahko kdo nepovabljen zlezel v posteljo in odkril njihov načrt.
Zapri oči in poskusi najti kak začetek, ki bo bolj nevtralen od tegale.
Pokakanček.
Zbudila ta je ura, kot vsako jutro; kazalca, ki kažeta pravi kot, kot edini točni čas. Razvijaš misel o petnajstih minutah kot o mikroidealizmu, ki ti daje dovolj časa, da razmisliš o vsem, kar bi se v tem času lahko toliko spremenilo, da bi bilo najvarneje ne vstati.
Petnajst minut je dovolj, da spremeniš politično ideologijo, ime, biografijo, želje, hrepenenja, načrte, obljube, pričakovanja, vsa stališča, za katerimi si še včeraj trdno stal. Neomajen in grob. Po malem nasilen.
Četrt ure, po kateri se je potrebno začeti spreminjati ali pa vstati.
Ti vstaneš. Preden se kazalca prekrijeta in povzročita, da bi kdo pomislil na Tebe1.
Odpreš oči in vstaneš, da bi se izognil preštevanju vseh tistih, ki te pogrešajo.
Stopiš k odprtim vratom kopalnice.
Zaslišiš kapljanje vode in začutiš vonj sredstva za dezinfekcijo.
Ko se približaš, v ogledalu zagledaš motne obrise svojega telesa.
Ko prideš čisto zraven, prvič uzreš lastni obraz. A ga ne prepoznaš.
Še trikrat boš videl svoj obraz, a ti odsevi bodo povsem naključni.
V kopalniškem ogledalu torej nisi prepoznal lastnega obraza.
To se ti je že večkrat zgodilo.
Panika bi bila odveč.
Da ne prepoznaš lastnega obraza je pravzaprav prednost. Bolje, da ne veš česa vse si sposoben. Kaj vse si pripravljen narediti.
Obrnil si glavo in obraz je izginil, kot da ga sploh nikoli ne bi bilo.
Če hočeš to, kar si si zamislil, izvesti tako, kot je treba, je bolje, da se ne prepoznaš.
Izvedeš veliki manever. V enem zamahu se obrneš na peti, odideš iz kopalnice, prečkaš sobo in stopiš k oknu.
Označiš teritorij.
Rad bi jim pomagal, da bodo lahko čim laže rekonstruirali tvoje premike, ko bodo ugotovili, da si tukaj prebil zadnje ure pred odhodom na letališče.
Z roko se dotakneš spolovila.
Zarineš si prst v nos.
Začutiš vonj spolovila.
S svojo sproščenostjo bi hotel izzvati nekogaršnje simpatije. Če bi kdo vedel, da si tu, popolnoma dovzeten za vplive. Še ves dremav. Preden se popolnoma posvetiš nalogi.
Poblazneli DIVERZIJI, ki jo načrtuješ.
Izgovoril si jo. Danes zjutraj prvič.
Sanjal si to besedo. Kako se sveti v temi. Utripa kot neonski napis v nekakšnem idiličnem prizorišču temačne pustinje. Ena in edina beseda. Kot smerokaz. Miren si.
Obrneš se proti sobi. Jo zajameš s pogledom.
Hotelska soba 3 krat 5 metrov. Nevtralen vzorec tapet, idealen, da iz njega, kot iz obletnic, razbereš čas in rekonstruiraš željo tistega, ki je nekoč prebival tu.
Tapete so okrašene s stiliziranim motivom cvetoče lilije, ki so videti, ker so nalepljene narobe, kot razkošen penis z veliko glavico, ki bruha spermo.
Naključje?
Ali pa je nekogaršnje hrepenenje ostalo razmazano po posivelih zidovih hotelske sobe, kot po nekakšnem skladišču hrepenenj.
Bi lahko poskusil uganiti, kdo je prebival v tej sobi pred tabo. Poskusil rekonstruirati kar najbolj podrobno podobo drugega. Uvideti, koliko je sploh vredna ta tvoja celotna izkušnja? Zid seka sobo na pol v smeri vzhod-zahod. Mogoče je bila prej del večjega apartmaja. Ali plesne dvorane. Nekdo mora biti na drugi strani. V medprostoru.
Desno od vhodnih vrat stoji mizica s pripadajočim stolom. Na mizi v plastični mapi hišni red in pravila obnašanja. Enoposteljna soba je predvidena samo za eno osebo. Obiskovalci lahko ostanejo najdlje do 22. ure.
V nasprotnem primeru bo hotel prisiljen, po vnaprej določenem ceniku, zaračunati pomožno ležišče. To je napisano z odebeljenimi črkami. Izpostavljeno pravilo, ki se ga ne sme kršiti. Ne glede na strasti in osebno nagnjenost h kršenju pravil in razfukavanju vsiljenih sistemov.
V hotelski sobi si prebil 7 dni. Ne da bi se poskušal počutiti kot doma ali da bi zavestno poskušal prepoznati prostor kot del neke druge situacije.
Nikoli prej nisi bil v tej sobi. Nikoli nisi sanjal o njej. Nikoli ti ni nihče nič povedal o njej. Nisi videl fotografij. Nisi prepoznal vonja.
Vzorec na tapetah se ti ne zdi znan. Nikoli te ni kak tujec pripeljal v takšno ali podobno sobo in te pustil, da se slečeš v kopalnici. Popolnoma tuja ti je njena arhitektura, prostorska nelogičnost, svetloba, ki sije skozi okno, obrnjeno na zahod.
NJENA FUNKCIJA TI JE POPOLNOMA NEJASNA.
Zakaj bi se jo potem silil prepoznati?
Odpreš okno. Lahko da je zunaj ali hladno ali toplo. Odvisno od letnega časa. Recimo, da se je tega dne ali dan prej spet začel ciklus poletnega solsticija. Temperature so previsoke.
Začutiš, kako ti telo začne vse mogoče snovi proizvajati v prevelikih količinah.
Obril si si podpazduhe, si prirezal sramne dlake in dlake na prsih. Da bi imelo telo kar najmanj prostora, primernega za lastno voljo. Pokažeš se svetu, urbi et orbi, kot zadnji hinavec, ki mu brezpogojno verjamejo. Nevarno se nagneš skozi okno.
Kadar svet opazuješ z višine, so razmerja velikosti vedno v prid sveta. Ti si majhen.
Še malo bolj se nagneš ven. Začutiš, kako ti veter, začinjen z vonjem piščančjih nabodal in sladke svinjine, stopa v glavo in jo polni kot posodo. Takoj za vogalom je kitajska restavracija. Stalni gostje so v glavnem Kitajci, lastnikovi sorodniki in prijatelji, in pa Turki, ki prebivajo v bližnjih blokih socialnih stanovanj.
Vonj te je zlakotnil.
Približaš se mizi.
Na mizi je.
Včeraj si ga dokončal, ga dal v kuverto, obliznil rob in zaprl.
Pismo.
Na mizi je zraven vseh ostalih reči. Bela kuverta. Format amerikanke: 230x110 milimetrov. Vzameš jo v roke, potem jo spet odložiš na mizo. Odvečna gesta.
Razen, če želiš poudariti pomen pisma za DIVERZIJO (izvedbo), ki sledi.
Zapreš okno. Zagrneš zaveso. V poltemi laže razmišljaš. Želje so svobodnejše, če je svet komaj viden.
Uležeš se na tla s trebuhom navzdol.
Preko stola leži odvržena obleka. V kadru imaš rokave suknjiča in čevlje, ki si jih očistil blata in prahu, lepo zložene poleg delovne mize. Bunka zmečkana iz para nogavic kuka iz enega od čevljev. Vseeno katerega. Ali levega ali desnega.
V tem bi lahko kdo prepoznal tvoje navade. Tvojo ideološko opredeljenost. Pripadnost političnim frakcijam. Privrženost tihemu, a dejavnemu aktivizmu. Tvojo urejenost. Tvojo zgodovino bolezni. Še več dni zatem, ko boš zapustil to sobo, bi lahko kdo iskal podrobnosti nevidne očesu in poskušal iz njih sestaviti tvoj psihološki profil in iz njega razbrati tvojo nikdar izpolnjeno željo po UREJENEM ŽIVLJENJU. 2
Če že ti nočeš misliti na druge, bi se lahko kdo morda poskusil ukvarjati s tabo in rekonstruirati, kaj si počel v zadnjih dvanajstih urah. Si opravil potrebo. Malo in veliko. Si gledal tv. Si se tuširal pred spanjem.
Si v postelji masturbiral. Si si obrisal roko v rjuho. Si krvavel.
Zakaj bi krvavel?
Nekdo bi se lahko debelo zmotil. Urejeno življenje in spontane krvavitve so popolne iluzije. Nekdo bi lahko izrisal napačno krivuljo želja. Rekonstruiral značaj, ki sploh ni podoben tvojemu, pa bi lahko obveljal kot idealni ti. Kot tisti, ki si si vedno želel biti. O katerem si vedno sanjal. Katerega obrise si lahko tako dobro videl, a nikoli mogel narediti za lastne. Tisti, ki krvavi, a se zaradi tega ne počuti kot junak. Za kaj takega je bilo vedno premalo časa. Kot je vedno premalo časa, da bi doumel, kaj pomeni umreti za pravo stvar.
Kakšna romantična sintagma.
Lahko bi jo razvil v neskončno variacijo, jo zoperstavil vsaki ideologiji, vsakemu sistemu, če bi le lahko našel dovolj varno mesto.
Mesto, ki bi bilo pripravljeno tvegati.
Neko mesto, ki bi bilo bolj prizemljeno od tega.
Tla pod tvojimi nogami niso več varna.
Medtem ko ležiš na trebuhu in razmišljaš o smrti za pravo stvar, začutiš vibracijo, od katere se strese celo nadstropje, vsakič ko se premakne mehanizem dvigala na hodniku. Telo ti prenese vibracijo na občutek varnosti, za katerega si si zadnje dni tako prizadeval.
To je trenutek, ko bi lahko bilo vse izgubljeno. Ena sama vibracija bi lahko porušila celotno konstrukcijo prepričanj v niz postopkov, ki se jih pripravljaš izpeljati.
Moraš najti način, da boš močnejši od vibracije.
Z rokami se upreš v zdrsano sintetično talno izolacijo, začneš se dvigati in potem spet spuščati, dokler se s konico nosu ne dotakneš tal. In tako vse dokler ti roke še zdržijo težo telesa.
Dokler se ti telo ne začne krčiti in dokler krč v mišicah ne premaga dvoma. Glasno šteješ. To traja dovolj dolgo, da začutiš, da se ti je glava prečistila od vseh dvomov. Ampak še ni dovolj.
Prevališ se na hrbet, položiš dlani na zatilje in začneš dvigati trup, dokler ti krčenje mišic ne izvabi občutka zadovoljstva, občutka, da ljubiš svoje telo. Vdihuješ skozi nos, izdihuješ skozi usta in pustiš, da slina prši vse naokrog.
Po tleh, po nogah, po prsih, po obrazu. Znoj ti teče po hrbtu in stegnih in se nateka v pobritih pregibih. Spolzek si kot riba. Niti ena misel ne traja dlje kot tri sekunde. Zdaj si najbliže pornografski podobi boga.
Prvi dan ko si prišel sem, se ti še sanjalo ni, kaj se od tebe pričakuje.
Pomislil si, da si na napačnem kraju. Misel, da si se znašel tu po pomoti, te je spodbudila, da si začutil odgovornost in se odločil poiskati razlog, zaradi katerega si se znašel na tem kraju. Boljši razlog od tega, ki ga imaš trenutno v mislih.
Festival srednjeevropskih pisateljev. Trajal je pet delovnih dni. Od ponedeljka do petka. Tvoja vloga je bila majhna, neopazna, a potrebovali so te zaradi povprečja. Nihče te ni prepoznal. Tisti, ki so poznali tvoje romane, niso prepoznali tvojega obraza. Tisti, ki so prepoznali tvoj obraz, se niso mogli spomniti, od kod te poznajo.
Izkazalo se je, da prevodi tvojih romanov niso videti tvoji.
Kot da bi te izdal jezik in onemogočil, da bi ljudje, ki postopajo po kongresni dvorani, povezali naslovnice tvojih knjig s tvojim obrazom. Ali tvoj obraz s temi knjigami, ali s sploh katero koli knjigo predstavljeno v katalogu.
Pa vendar so te ob vsakem srečanju pozdravili, ti pokimali, s pogledom polnim spoštovanja in pikantnim intelektualnim nasmeškom. Takšnim, ki ne razkrije zob in vsebuje zadržano previdnost člana izkušene demokracije. Zazdelo se ti je, da vejo o tebi več, kot veš o sebi sam. Ali pa je bilo to samo pomilovanje zaradi pomote, ki se je zgodila prvega dne in ki jo ti še vedno poskušaš razumeti kot logično zmoto.
Čeprav se ti zdi, da je pomota v resnici vedno le želja, da bi dejavnost še malo zadržal v lastnem telesu, zase.
Dejavnost kot edino ideologijo, za katero se ima še smisel boriti.
Obdržati pravo stran.
Ostati na pravi strani.
Ne odnehati.
Vztrajati.
Se boriti.
Biti upornik.
Ne občutiti strahu.
Kaj bi sploh lahko šlo narobe?
Na hitro izmišljene akcije imajo v izvedbi enak odstotek uspešnosti kot dolgo načrtovane in skrbno razdelane akcije.
Ležiš na tleh, medtem ko čakaš, da se ti telo posuši, in buljiš v madež na stropu.
Preden vstaneš, se oblečeš in odideš, bi rad naredil še nekaj zase.
Pustil nekakšen znak tistemu, ki bo za tabo spal v tej sobi in buljil v strop.
Madeži na stropu te spominjajo na še neodkrit kontinent.
Kontinent, ki mu preti katastrofa.
Kontinent, ki je preživel katastrofo.
Na nekakšno čudno, incestuozno sožitje kontinentov.
Pobereš se s tal. Stol potegneš na mesto, nad katerim se na stropu nahajajo madeži.
Povzpneš se in s svinčnikom napišeš
FIND ME ON THE MAP, IF YOU CAN.
Čas je, da greš.
Preostanek načrta izpelješ organizirano, kot najbolj izurjen vojak.
Dokler ne odideš, se po hotelski sobi giblješ kot po nikogaršnjem ozemlju.
Oblečeš si srajco, potem hlače. Zavežeš si kravato. Natakneš si nogavice. Nato še čevlje.
Pomigaš s prsti na nogah, da začutiš, koliko manevrskega prostora imaš.
Kot nekakšna vraža za srečo.
V črno usnjeno torbo pospraviš reči z mize. Tisto kar potrebuješ za izvedbo. Nič drugega. Vse, kar ne gre v torbo zmečeš v prevleko za blazino in odneseš s sabo iz hotela. Vse dokaze, da si bil v tej hotelski sobi, v tem mestu, moraš uničiti.
Od trenutka, ko zapustiš sobo, je vsak tvoj korak do popolnosti preračunan.
Nobenih odvečnih gest. Nobene malomarnosti. Nobene odvečne mimike, ki bi razkrila razočaranje. Ali žalost.
Zapustiš hotelsko sobo odločen, da se ne vrneš nikoli več. Da pa boš lahko dosledno izpeljal to odločitev, boš moral biti praktičen.
Stopaš po hotelskem hodniku, katerega izolacija te spominja na etaže velikih zaprtih veleblagovnic. Ne slišiš lastnih korakov. Podplati čevljev se ti pogrezajo v obrabljen tapison.
Hodniki hotela so opremljeni z video kamerami. Na koncu vsakega hodnika se nahaja po eno ribje oko. Nadzorna kamera, ki spremlja vsak tvoj korak, vsak tvoj premik. Potrudil se boš, da oni tam ne bodo opazili, da si jih ti opazil.
Bližaš se recepciji. Odjaviš se. Vzameš svoj potni list, ga pospravljaš v torbo.
Odideš iz hotela in odkorakaš po Kurfürstenstraße proti postaji podzemne železnice, ki je označena, kot da bi šlo za rudnik zlata.
Vedno znova, vedno znova, kot da ne bi še nikoli stal pred odprto pokrajino, se te dotakne opustelost mesta. Med ulicami nihajo neskončne čistine, ki povzročajo vrtoglavico.
Negotovost namena. Poskuša te omajati. Te prisiliti, da si zamisliš ladjo, ki se ti bliža in grozi. Velika preteča grdoba sredi mesta.
Pomota, ki je povzročila to oviro, je v tvoji glavi. Ozreš se okrog sebe in poiščeš smetnjak. Stopiš tja in odvržeš vanj prevleko za blazino skupaj z rečmi, ki jih nihče ne sme nikoli najti.
Na opusteli ulici te nihče ne vidi. Mirno se oddaljiš od smetnjaka. V idealnem kadru bi zabojnik zletel v zrak v trenutku, ko bi se ti hladnokrvno in dovolj oddaljil. Ob upočasnjen posnetku eksplozije ne bi niti trenil z očesom. Ponavljala bi se v neskončnost in s tvojega obraza bi izbrisala najprej oči, zatem nos in usta, dokler ne bi na ramenih ostal samo madež. Hodiš z umirjenimi koraki. Niti sledu panike. Dlani imaš suhe. Glavo dvigneš proti nebu.
Vremenske razmere so odvisne od letnega časa. Recimo, da je stanje takšno.
Oblačno. Verjetnost padavin 77%. Temperatura 18 °C. Piha vzhodnik. Od trenutka, ko si odšel iz hotela, lahko vidiš vhod na postajo podzemne železnice.
Samo še nekaj metrov te loči od tekočih stopnic, ki te bodo spustile v drobovje zemlje.
Kot malo poštevanko ponovi vsaki del načrta, ki ga nameravaš mislil izpeljati.
Samo tako boš uspešno opravil nalogo.
Obraz imaš smrtno resen. Hladen.
Podplati tvojih čevljev odmevajo po betonski podlagi perona. Prihaja podzemni vagon, ki te bo odpeljal do letališča.
Vstopiš v vagon.
Trudiš se ostati neopazen.
Preden vstopiš v kompozicijo podzemne železnice, te zajame vonj po zažganem, po šnopsu in po neočiščenih smetnjakih. Ne moreš določiti, od kod izvira.
Globoko vdihneš. Vonj je tako prepoznaven, da si že postal odporen nanj.
Ignoriraš ga.
V vagonu podzemne železnice NIKOLI NE MOREŠ BITI daleč od drugih.
Dostojno si si poiskal prostor. Označil si svoje ozemlje. Ne moreš si ga prisvojiti, lahko pa ga označiš. Telo imaš napeto. Sediš dvignjene glave in zravnanega hrbta.
Z rahlo razširjenimi nogami. Z rokami v naročju. Trudiš se, da bi bili tvoji gibi rok in nog čim bolj nevtralni. V naročju stiskaš torbo. Vse predmete si zložil iz nje. Vsebina torbe je bistvena za uspešno izvedo.
Čeprav veš, da je vse to že zdavnaj obsojeno na propad. Oblečen si tako, kakor drugače ne bi bil nikoli. Črna obleka, bela srajca, črna kravata. Črni čevlji. V tistem trenutku je petintrideset odstotkov moških in pet odstotkov žensk, oblečenih točno tako kot ti. Kar je dovolj za uspešen začetek.
Iz žepa potegneš trak papirja, na katerega si s črnim flomastrom napisal HERAKLEJEV SIN3 in si ga z selotejpom zalepiš okoli leve roke.
Pri tem si sam.
Takšen je načrt.
Ob povratku.
Vonj, ki ga morda čutiš samo ti, je še vedno prisoten v tvojih nosnicah. Ne moreš ugotoviti, kje je vir tega vonja. Če bi ga moral opisati, bi rekel, da spominja na vonj vzhodnika, čeprav je vonj, ki ga čutiš konkretnejši od vonja vetra.
Ti si ta vir. Tvoja obleka izpareva vse, kar si poskušal skriti. Tvoja koža nalašč izziva s svojim vonjem. Dvigneš roko, skloniš glavo in se povohaš pod pazduho. Glede na vrsto nevroze, bo vonj spominjal na davni občutek strahu, na ideologijo h kateri se vračaš, na vonj drugega moškega. Na mešanico vsega navedenega.
Na to nisi računal.
Spustiš roko. Preveriš situacijo okli sebe.
Vsakič, ko se vračaš, poskušaš prikriti, kam se vračaš. Povratek tako sproža vprašanje.
Ali je vredno prikrivati?
Pripravil si se.
Vzameš kos belega papirja, nanj napišeš ime mesta, kamor potuješ in ga obrneš proti potnikom v vagonu.
Čakaš kakršen koli odziv potnikov.
Ne moti te dejstvo, da večina ne ve, kje se to mesto nahaja.
Tisti, ki vejo, se bodo zagledali skozi okno in se na vso moč poskusili prepričati, da so pozabili.
Vprašaš se, če jih je strah.
Medtem ko črkujejo ali v mislih obračajo ime mesta, si mislijo, da si:
-
nor
-
tujec
-
se izgubil
-
terorist
-
komunist
-
nacionalist
-
črnec
-
homoseksualec
-
vse navedeno
Potem odpreš torbo, počasi, tako da strah iztisne ves avtizem, ki jih napolnjuje in še počasneje izvlečeš iz nje potni list, letalsko karto in 20 €, ter jih malomarno položiš na tla vagona, tako da lahko vsi vidijo.
Tvegaš, da boš ostal brez vsega in povzročil težave sistemu, ki je zadolžen za reševanje težav.
Sistem, ki rešuje težave z ukradenimi potnimi listi, kartami in denarjem, sam nima težav. Ti si težava sistema.
S svojo gesto jih poskušaš zaposliti. Kamere v vagonu so te že posnele.
V sistemu se je že sprožil znak za nevarnost. Nič se še ni zgodilo, kljub temu pa so prepoznali tvojo intenco/namero.
Ti povzročiš težavo, čeprav z ničemer ne ogrožaš drugih. Vendar ne bo nikakršnih ukrepov, vse dokler se ne bo kdo od potnikov zagnal in ti odvzel denar, potni list in karto. A v tem trenutku ni nihče pripravljen na takšno dejanje. Nihče si ne upa. Nočejo, da bi jih sistem opazil kot težavo. Vsak od petdesetih potnikov si je izbral svojo točko, v katero nepremično strmi. In ta točka nisi ti. Ignorirajo te.
Pripravil si se. Veš, na kateri postaji moraš zapustiti vagon. S tal pobereš potni list, letalsko karto in denar in vse skupaj pospraviš nazaj v torbo. Vstaneš.
Z rokami pogladiš hlače. Obrneš trak na levi roki, tako da so besede bolj vidne. Popraviš si kravato. Snameš očala in si s prsti pomaneš oči. Usedeš se nazaj. Odvežeš in zavežeš si čevelj. Najprej desnega, potem levega.
Potem spet vstaneš. Če imaš ramena povešena, se zravnaj. Obrni se k oknu. Samozavestno poglej v temo, kot da veš kje si.
Morda bojo za trenutek pomislili, da je vse to igra, ki je bo zdaj zdaj konec in bojo drug drugemu naklonili aplavz kot nagrado za sodelovanje. Bolj ko vlak zavira, bolj postaja tvoj odraz v oknu vagona spet podoben tebi.
Primeš torbo, zapustiš svoj prostor in stopiš k izhodnim vratom.
Pravočasno pritisneš na gumb za odpiranje vrat. Bolj ko vlak zavira, bolj tvoja potrpežljivost narašča. Lahko bi čakal ure in ure na izhod. Ti nimaš s tem nobenih težav. Ure in ure čakanja so ustaljena praksa, če si kaj želiš ali če so kakšni načrti, da bi kaj dosegel.
Na desnega zapestju imaš uro. 4
Pogledaš na uro. Pot do letališča je trajala približno štirideset minut. Sedem minut dlje, kot si pričakoval. Stopiš z vlaka. Vrata se zaprejo za tabo. Približaš se tekočim stopnicam, nad katerimi vidiš znak za izhod v letališko zgradbo.
Spotoma potegneš iz torbe tlorisni načrt. 5
Letališka zgradba se deli na tri nivoje.
Tlorisni razpored je povsem enak kot pri kakem tovarniškem kompleksu.
Spominja na nepopolno črko H.
Terminal A zaseda celotno prvo nadstropje in se uporablja kot terminal za prihode.
Poleg prostorov za sprejem in čakanje na potnike, je na razpolago še nekaj bifejev, pult informacij in prodajalna, ki jo na zemljevidu označujejo majhni simboli knjige, pipe in darilca.
Na zemljevidu, ki ga držiš v roki, v strogem centru terminala A stoji VIP salon, ki ga označuje simbol sedečega človeka z ležerno prekrižanimi nogami, nad glavo pa mu lebdijo črke VIP.
Še en VIP salon se nahaja v drugem nadstropju stavbe, a pripisano je, da je tja mogoče iti le, če ima potnik to posebej označeno na karti. V terminal A vstopiš v pritličju. Zemljevid te vodi naravnost v sredo največje gneče. Pritlični terminal A je terminal za odhode. Zakorakaš naravnost v nepopisno hitenje in gnečo. To je prostor, od koder ljudje odhajajo.
Nervoznost terminala A vpliva na življenjske funkcije tvojega telesa.
Glavobol je eden od simptomov.
Potenje je drugi.
Bolečina v prsih tretji.
Ignoriraš simptome.
Poskušaš si organizirati načrt gibanja. Ti nisi navaden potnik, kot so ostali potniki. Tvoja naloga ni samo, da odpotuješ.
Pazi, da te organizirani mehanizem, po katerem se dogajajo stvari okrog tebe, ne zanese. Ne pozabi, da imaš načrt. Načrt, ki ga moraš izpeljati do konca.
Pogledaš na zemljevid, ki ga držiš v rokah.
Barve na tlorisnem načrtu nakazujejo smer, kamor moraš iti. Od hladne proti topli. Od temno modre proti oranžni.
Poleg dveh glavnih terminalov A, obstajajo še terminali B, C in D. Vsak od njih je nekakšen terminal A v malem, z vso potrebno infrastrukturo.
Namenjeni so za odhode, ki redko povzročijo gnečo in pri katerih dinamika ponudbe in povpraševanja nima ambicij po prevelikem ekonomskem dobičku.
V terminalih B, C in D ni VIP salonov. Iz tlorisa ni mogoče predvideti hierarhične piramidalne strukture, ki se kaže v zunanji obliki zgradbe. Prostor korektno prikriva nedostopne prostore. Ampak ti jih pri vsem tem tako ali tako ne potrebuješ. Ravno nasprotno. Priložnost, da se približaš večjemu številu ljudi, ti gre pravzaprav na roko.
Ko se ti posreči najti točko, kjer se nahajaš, kreneš po hodniku desno. Pot do kraja, kjer moraš opraviti check in, je tlakovana z bleščečimi marmornimi ploščami, ki jih v nočnih urah vsak dan zloščijo. Ženske, ki loščijo marmorna tla, v glavnem molčijo.
Verjetnost, da so nemške narodnosti, je manjša kot 10%. Tako kot ženska, ki dela za majhnim priročnim šankom, kjer je mogoče kupiti kavo. Tako kot ženska, ki prazni koše za odpadke vzdolž širokega hodnika. Prav one so idealne za argument pri razvijanju teorije o kapitalističnem izkoriščanju cenene delovne sile, a če jih vsaj malo spoštuješ, jih nikdar več ne boš izkoristil za argument.
Pusti jih, naj delajo v tišini. Za to ne potrebujejo jezika. Tako kot ga tudi ti ne. Kar govoriš, je nepomembno. Tako ali tako te nihče ne razume. Vsebina torbe je edino, kar ti je še preostala. Ničesar več nimaš, trudiš pa se ohranjati videz enakopravnega prebivalca sveta.
Ne pozabi, pravila, po katerih je urejen sistem, ki te obkroža, so legitimna do zadnje pike ustave.
Zelo malo je treba, da prekršiš pravilo.
Zavestno ali ne. Bodi previden.
Greš po hodniku, ki mu ni videti ne konca ne kraja. Gneča je zmerna.
Verjetnost padavin je, sodeč po sivem nebu, narasla. V glavi si zamisliš krivuljo lastne potniške živčnosti. Če bi jo primerjal s krivuljo živčnosti iz zobozdravniške čakalnice, bi opazil, da strmo narašča.
Grafikon postaja premajhen.
Stopiš k okencem za check in. Pogledaš na uro. Pot po hodniku ti je vzela deset minut časa za izvedbo. Kar piše v vodiču po Teglu, je laž. Heksagonalno organizirani prostor ne prihrani časa.
Odprta so tri okenca od desetih. Za okenci štiri in pet sedita ženski. Za okencem šest pa moški.
Tako od daleč je videti mlad in lep. Čeprav je tam gneča največja, se postaviš v vrsto pred okencem šest. Zaradi potreb izvedbe. Ne zaradi lastnih afinitet.
Pred tabo stoji sedem, deset, dvanajst ljudi. Medtem ko čakaš med zadnjimi v vrsti, buljiš v njihova zatilja; poskušaš poiskati skupne poteze in po obliki glave določiti, kam so namenjeni.
Vsako dodatno obeležje, po katerem se razlikujejo od preostalega optimističnega sveta, ti bo olajšalo delo. Čeprav prhljaj in mastni lasje niso več nedvoumen dokaz socializma s človeško podobo kot svojega izvora. Stvari so se medtem premešale. Kapitalizem mora imeti svoje simptome.6
Za okencem za check in sedi mlad nasmejan moški. Težko je določiti njegova leta. Vse zobe ima na mestu. To je bil pogoj, da so ga zaposlili.
Njegova uslužnost je sorazmerna s tvojim občutkom manjvrednosti, ko mu pomoliš list in karto, pri čemer dobro veš, da ni sposoben prebrati in izgovoriti tvojega imena tako, kot je treba. Lahko bi ga prosil, naj to stori, da se prepričaš. Lahko bi ga postavil v tako neroden položaj, da bi začutil potrebo po maščevanju in ti določil sedež v zadnjem delu letala. Trenutek odločitve. Si res želiš tvegati in ga prositi, naj prebere tvoje ime?
Boš zdržal tveganje, ki ga prinese takšna improvizacija?
Ne.
Medtem ko se ukvarja s tvojimi papirji, se ves čas smehlja.
Njegov nasmeh je znamenje premišljene poslovne etike. Z njim te skuša opogumiti, da bi se počutil enakopravnega, čeprav ne zna izgovoriti tvojega imena. Ali pa ga izgovori tako, da ga ne prepoznaš več kot svojega. Tako, da to sploh nisi več ti. Z nasmehom te opogumi bolj, kot si misli, da je mogoče, zato iz žepa potegneš še en papirnat trak z napisom HERCULES' SON in mu ga pomoliš v znak pozornosti.
Gleda te. Vzame papir z napisom, ga prebere, in te spet pogleda. Opozoriš ga na svoj levi rokav in v fini angleščini rečeš; If you think on “conception of ethics as the ethics of other, or the ethics of
difference”7, than put this sign around your left hand.
Najprej te gleda, potem se počasi premakne od okenca proti zadnji steni, obrne glavo k sodelavki na desni in jo pogleda. Njegova gesta je klic na pomoč. Zdaj moraš ti umiriti situacijo. Rečeš mu; I find you to be extremely attractive other. I can't really explain why.
Že dejstvo, da razume kaj govoriš, ne glede na to, kaj govoriš, je dovolj, da ne podleže lastni paniki. Nasmešek, ki je za hip usahnil, se mu vrača v lica. Spet te vidi kot enakopravnega. Čeprav drugačnega. Kar te ne moti. Gledaš ga in čakaš, da bo kaj rekel. Karkoli. Samo svoje stališče naj pove. Potem pogleda mimo tebe in reče; Gate D4. Next, please.
Ena:nič za privlačnega moškega za okencem.
Napraviš dva koraka v desno. Pogledaš na uro. Čakanje v vrsti ti je vzelo od sedem do petnajst minut.
Brez panike. Čas je kategorija, ki si si jo prilagodil. Po potrebi ga lahko upočasniš ali pospešiš. Določiš hitrost odbijanja sekund. Čeprav za tvojo izvedbo točno določeni trenutek nima usodnega pomena. Sekunde se ne odštevajo do nekega usodnega, zaznamovanega časa. Vse skupaj lahko tudi za vedno preložiš. Lahko greš samo skozi in zapustiš ta kraj, kot da sploh nikoli nisi bil tu. In ljudje mimo katerih hodiš, ne bodo nikoli izvedeli kakšno srečo so pravzaprav imeli. Srečanje s tabo je slabo znamenje v astrološki karti. A hodniki, po katerih hodiš, so preširoki, da bi preložil neizbežno.
Tebi je za izvedbo potreben idealen trenutek, morbidno spokojen duh časa, dokončno stkan ustroj sveta.
Dovolj časa imaš. Nastopil boš v trenutku, ko bo vse okoli tebe uspaval vsem znani Allegro ma non tanto, ki se razlega iz zvočnikov na stropu in pri tem sika kot plin.
Nobeden se ne zaveda, da jim bo ta Allegro ma non tanto vstopil v sluhovode in tam ostal za zmeraj.
Pogledaš na zemljevid. Vsak odcep od glavne prometne letališke žile se ti zdi idealen kraj za 15 minut slave, z vso melanholijo, ki jo prinaša meja vzhodne fronte.
Naslednja točka je prostor, kjer pregledajo vsebino tvoje torbe.
Vsebina tvoje torbe nikogar ne ogroža. Fotografija Heinerja Müllerja8 izrezana iz časopisa skupaj z nepodpisanim komentarjem.9
Nekaj listov papirja. Črn flomaster. Selotejp. Moleskinov notes z zapiski, ki ji ne boš nikoli potreboval. Načrt letališča Tegel. Pornografska revija v nemščini. Pismo Heinerju Müllerju, natipkano na pisalni stroj. Knjiga “A Heiner Müller Reader”, ki jo je prevedel in uredil Carl Weber, s predgovorom Tonyja Kushnerja. Nalivno pero znamke Mont Blanc izrazite sentimentalne vrednosti.
Potni list. Letalska karta. 20€.
Odideš naprej po hodniku, proti prostoru za pregled prtljage. Spotoma se ustaviš v prodajalni časopisov in prosiš auf seinem besten Deutsch, ki jo lahko daš od sebe.
Rečeš: Ich hätte gern “Die Zeit”, bitte.
Fraza je dovolj kratka, da jo uspeš izreči brezhibno.
Čeprav ne znaš brati nemško, in razumeš komaj kaj več kot naslov časopisa, ki ga hočeš kupiti, si dobro izpilil frazo in ženska za blagajo, najverjetneje Turkinja po potezah obraza in barvi kože sodeč, sploh ne postane pozorna ob brezhibnosti tvoje nemščine. V znak razumevanja ji rahlo pokimaš. Ona sprejme tvojo gesto in se nasmehne.
Prepogneš časopis in mirno odkorakaš po hodniku naprej proti izhodu D4. Ustaviš se, odložiš torbo poleg sebe in na zemljevidu poiščeš izhod D4. Najprej ga ne moreš najti. Potem zagledaš majhen odcep označen s šifro D4.
Izhod D4 se nahaja čisto na koncu letališkega kompleksa. Daleč za vsemi območji brezcarinskih prodajaln, bifejev, stranišč. Izhodi so razporejeni glede na smer sveta, v katero potuješ. Komaj si ga našel. Porabil boš še dobrih 10 minut, da prideš do njega 10. Toliko manj ti bo ostalo za branje pisma, če se medtem ne bo zgodilo še kaj nepredvidenega.
Pred izhodom D4 moraš čez pregled prtljage. Pred tabo je vrsta. Kar nekaj minut traja, da pregledajo tri, pet, deset ljudi pred tabo. Ne čutiš panike. Še malo pa boš na kraju izvedbe načrta.
Torbo odložiš na tekoči trak.
Stopiš skozi detektor kovin.
Vse je v redu.
Za zdaj je vse v redu.
Lahko bi te, recimo, ustavili, izvlekli pornografsko revijo in vprašali, če je to za osebno uporabo? Ali kaj podobno neumnega.
Nadaljnji koncept izvedbe je odvisen od tvojega odgovora. Pazi kaj jim boš rekel.
Lahko rečeš:
-
da ima ta predmet veliko umetniško vrednost
-
da je to, kar določa njegovo umetniško vrednost tvoja osebna nagnjenost h konceptu telesa in da se vsekakor izogibaš kapitalističnemu sistemu materialističnega vrednotenja glede na umetnostnozgodovinski kontekst določenega predmeta ali njegove vseprisotnosti na trgu.
-
da je ta zbirka fotografij spomin na ljubljeno osebo.
-
da nima nobene materialne vrednosti.
-
da nima nobene sentimentalne vrednosti.
-
da, za osebno uporabo.
-
Ali, preprosto, da je ta zbirka fotografij del izvedbe, ki jo trenutno izvajaš.
Spustijo te naprej. Pobereš svoje reči s tekočega traku. Odideš za ljudmi, ki so šli čez detektor kovin pred tabo in stopiš k pultu za pregled potnih listov. Človek za steklom pomoli roko skozi majhno odprtino. Daš mu svoj potni list.
Odpre ga, preveri datum veljavnosti, nato tvojo fotografijo in tebe. Gledaš ga en face, potem mu pokažeš še levi in desni profil. Prime štampiljko in jo pritisne na prvo prazno stran. Rešen si. Zdaj imaš datum vstopa in datum izstopa. Pet dni, ki si jih prebil v njihovi državi, si bil
VZOREN GOST.
Priden tujec.
Prijatelj iz inozemstva.
Priznan umetnik
Gostujoči delavec.
Delavec.
Zdaj moraš samo še prebrati pismo.
Potem ko ti mladi obmejni policist vrne potni list, prečkaš rumeno črto in vstopiš v brezcarinsko območje. Arhitektura tega dela letališča ni bistveno drugačna od ostalega letališkega kompleksa. Prizidki, če sploh je kakšen, so narejeni v skladu s prvotnim gradbenim načrtom.
Funkcionalnost in udobje pred lepoto in estetiko. Iz zvočnikov slišiš glasbo.
Ustaviš se. Prisluhneš. Ni tisti Allegro ma non tanto, ki si ga pričakoval. Barok. Morda Bachove sonate za violino in čembalo.11 Dobro poznaš kulturo, ki jo zapuščaš. Pred 288 leti ni bilo ničesar od vsega tega. Stopiš k velikim oknom, ki gledajo na zapuščena polja, ki ločujejo mesto od letališča.
Obrneš se. Pogledaš okoli sebe. Nobenega brezcarinskega razkošja, ki si ga pričakoval. Miniaturna prodajalna alkohola. Prodajalna parfumov. V obeh primerih gre za alkohol.
Odideš po hodniku proti izhodu D4. Vse je zapuščeno. Vsa vrata in vsi izhodi so videti neprebojni. Na vseh je znak prehod prepovedan. Greš k izhodu D4.
Ko vstopiš v čakalnico, temeljito premeriš prostor.
Poskušaš oceniti njegov izvedbeni potencial ima. Prostor je velik. Strešna konstrukcija je odprta. Debelina stebrov razkriva zapleten sistem prenosa teže. Vsa teža sloni na njih. Če bi enega odmaknil, bi se vsa konstrukcija neizogibno porušila. Kot obok gotske katedrale. Tam kjer je premer stebrov najširši, stojijo klopi za čakajoče. Koši za smeti so ob stenah. Takoj ko vstopiš s koraki premeriš dolžino in širino prostora. Osemdeset korakov dolžine in oseminštirideset korakov širine. Samo malo manjka, pa bi bilo dovolj za nogometno igrišče. Nekajkrat se sprehodiš tik ob steni. Okna so velika in enakomerno osvetljujejo prostor.
Začutiš, da se ti prostor lomi pod nogami. Da počasi prepušča svojo neizkoriščenost tvojemu premikanju. Lomiš ga po vseh oseh in smereh premikanja. Nihče ga še nikoli ni tako izkoristil.
Ko mu polomiš osi, tako s povsem umirjenim gibanjem uničiš njegovo funkcionalnost. Ljudje tu bodisi hodijo mimo, ali pa sedijo in berejo. Ali samo sedijo.
Poskušaš poiskati najboljšo točko; tisto, s katere bi lahko s pogledom zajel celoten prostor. Nemogoče. Vedno bo kdo ostal skrit za stebrom. Ignoriraj ga. Izbriši tako njega kot njegovo funkcijo. Preveri situacijo in jo opiši.
Na primer. Dvaintrideseterica. Od tega jih šestindvajset sedi, šest pa stoji. Starostna struktura; nad petintrideset. Osemnajst žensk, devet moških in pet otrok.
Po njihovi odsotnosti, utrujenosti in komaj vidni mreni naveličanosti, ki jim je prekrila obraze, domnevaš, da imate skupni cilj. Verjetno tudi skupni jezik. Da vam je skupna brezbrižnost do drugih ljudi. Da se čutite bolj politični objekti kot subjekti.
A to so že zapletene konstrukcije, ki lahko hitro prerasejo v splošna področja časa, ki mu pripadaš. Izogibaj se splošnim področjem. Zavzemi položaj, vkoplji se v neki kot prostora, ki ga boš tako kmalu zapustil. Poglej na uro.
Poskusi oceniti, koliko časa ti je še ostalo. Iz torbe potegni fotografijo Heinerja Müllerja. Postavi jo na okno, tako da bo gledala na zapuščena polja, ki letališče ločujejo od mesta. Iz torbe potegni pismo, razgrni ga in poglej na uro.
Zdaj je že popolnoma vseeno, koliko časa je še ostalo do trenutka, ko vas bo sintetični ženski glas po ozvočenju pozval, da se vkrcate. Tvoj dokončni odhod, neizogiben je.
Ne oziraj se na čas, ki ti je še ostal.12
Začni brati.
Beri.
Dragi Heiner,
tole ne bo ljubezensko pismo. Oziroma, ljubezensko bo samo zato, ker vem, da nanj ne boš nikoli odgovoril. Tudi prijateljsko pismo ne bo. Ker razen tvojih besedil in nekaj fotografij, nimam ničesar, kar bi naju povezovalo v kak intimnejši odnos. To tudi ne bo pismo jasne politične namere. Sestavljeno bo iz stavkov, kot je ta;
So popoldnevi, ko se mi že najmanjša misel na koga drugega zdi tako tragična, da bi najraje bruhal in potem me je sram.
In to je edino opozorilo, ki ti ga lahko dam.
Tukaj sem, stojim zraven nekega okna v neki sobi, ki bi se lahko nahajala v enem od tistih mamutskih kvadratastih socialističnih hotelov, ki jih ne bodo nikoli več gradili in v kakršnem si ti morda kdaj prej prenočil; in gledam enoličnost nekega naselja, ki bi lahko bilo nekakšna zapuščena delavska četrt ali tabor; in še naprej, čez pustinjo, ki se odpira proti koncu zemlje, gledam sâm konec sveta, ki bi lahko bil kateri koli konec sveta kjer koli.
In ne morem drugače, kot da se mi pogled ustavi na tej meji, za katero lahko stoji novi svet ali pa nič.
Nekaj časa se zadržim na tem mestu, potem pa samo droben premik očesa in spet sem na začetku, v neki oguljeni zapuščeni ulici takoj pod hotelskim oknom, ki ne služi ničemur več, razen nekemu fantu, ki vztrajno lovi ravnotežje na monociklu.
Fant, ki mu ne uspe obdržati ravnotežja in kar naprej pada, od besa dvigne glavo in me zagleda, kako stojim tam za oknom, ga gledam in si mislim; kakšen tepec. In ko me tako gleda, se njegov obraz na videz stara, vsak trepet ga naredi vse starejšega, kot bi mi hotel dokazati, da vse kar vidim, vidim napak.
Glede na to, da ti še vedno verjamem, dragi H., povej, kako je to mogoče?
Po drugi strani pa, stvari mogoče sploh niso takšne, kot se zdijo s tega položaja, v tem delu dneva, v tem času, tako okrašene z nedoločnostjo, pričakovanjem in potovalno mrzlico. Mogoče sem si vse izmislil. Mogoče ni ničesar, mogoče me je želja, da bi ti kaj napisal, tako obsedla, da ne zmorem več ločiti resničnosti od izmišljije, možnega od želenega, ampak ti boš že razumel to mojo nagnjenost k izmišljanju, glede na neskončno tišino, ki me obkroža.
Glede na šestnajsto nadstropje, s katerega nima pogled prav nobenega smisla več.
Mogoče sem si vse izmisli.
Prav vse.
Celo pomoto v izvedbi izpred sedmih dni, drugega dne mojega bivanja tu. Hodil sem po samotnih ulicah z občutkom, da sem v tem mestu že nekoč bil. Da sem nekoga obiskal. Da sem nekomu prinesel veselje. Občutek, da sem nekoč morda uspel premagati zakone prostora in časa in da sem se tega zavedel šele, ko sem prvič zakorakal po ulicah; občutek, ki postane tuj in oddaljen takoj, ko ga hočem komu opisati. Ker nimam načina kako izbrati tehniko, kako izmed vseh obstoječih medijev izbrati enega in vse pojasniti, kot bi bili okrog mene sami šestletniki.
Strah, da ne bom znal pojasniti, je povzročil prostorsko in logično zmoto.
Skoraj celo uro sem sedel v predavalnici in čakal, da pridejo drugi udeleženci. Niti za trenutek nisem posumil, da sem v napačni dvorani.
Sam v razsvetljeni dvorani s temno modrimi stenami. Edini zablodeli pisatelj. Čakal sem, da se pojavijo. Nihče ni prišel. Razen snažilke, ki je po skoraj eni uri vstopila v dvorano, me pogledala in v jeziku, ki sva ga ta trenutek razumela oba, rekla, da so pisatelji zbrani nadstropje više. V programu je bilo napačno navedeno. Samo na pol sem slišal njene napotke. Tako čudno mi je bilo poslušati lastni jezik. Pobral sem svoje reči in odkorakal. Tega dne se nisem več vrnil. Občutek logične zmote je bil močnejši od občutka odgovornosti. Izgovoril sem se, da me je premagala slabost. Pri pisateljih je to drugi najpogostejši sindrom, takoj za ljudomrzništvom.
Ni bilo težav. Takim kot sem jaz, se vse oprosti. Meni ni bilo treba narediti nič. Vse so opravili namesto mene. Samo tu in tam sem prikimal z glavo v znak odobravanja in razumevanja. Kar so od mene tudi pričakovali. Pravzaprav nič. Pomislil sem. Tako je najbrž videti neskončen dan. Tako je najbrž videti življenje, ko uide izpod nadzora. V nekem trenutku sem dojel, da verjamem vsemu, kar govorim. In potem sem se prestrašil in pomislil, da bi bilo bolje, če bi nehal govoriti o svobodni volji.
O motivaciji za dejanja.
O občutju nelagodja zaradi besedila.
O subverziji kot o edini možni resnici.
O jeziku. Zadoščalo je že, da sem kimal z glavo in se smehljal.
Ne, niti smehljati se mi ni bilo treba. Vso pozornost, ki sem jo potreboval, sem že zdavnaj dobil. Preostane mi samo še, da izkoristim čas, ki mi je še ostal.
Pogledal sem na uro. Nič mi ne jamči, da je čas, ki ga kaže moja ura, ravno čas, ki ga potrebujem.
Stojim pri oknu in ignoriram vse, kar mi ta trenutek pripada, izmišljujem si scenarij13, ki bi ga lahko izpeljal, če bi me bilo sram zaradi lastnih dejanj in
želja . A sramu že dolgo ne občutim več.
Občutim legitimnost vsake svoje slabosti. Vsake prepustitve užitku.14
Jutri bom tako ali tako odpotoval.
Spet zvonovi iz protestantske cerkve. In sirene oddaljenih avtomobilov.
Medtem je morda preteklo že nekaj dni. Kako bi lahko to preveril?
Včasih se mi zazdi, da me bo telo ločilo od resničnosti, tako kot me besede ločujejo od resnice. Zato sem se odločil, da bom molčal in delal. Zadal sem si nalogo, da moram vsak dan narediti vsaj 300 trebušnjakov in 100 sklec. V obeh primerih gre za upiranje gravitaciji. Če tako pojasnim, sploh ni videti banalno, še manj pa težko, očiščeno vsakršne ideologije. A v trenutku, ko se začnem sistematično odrivati v štirih serijah po petindvajset, je trenutek, v katerem preneha obstajati vse drugo, razen gravitacije.
Gravitacija postaja temeljna sila mojega obstoja. Predstavljam si njeno barvo. Njen vonj. Poskusim predvideti, kaj bo naredila mojemu telesu. Kakšne bodo posledice te silovite združitve z nečim, kar je neizogibno kakor smrt. Na začetku telo zavrača tolikšno pozornost.
Mišice se krčijo. Sklepi pokajo pri vsakem odrivu. Nič več mi ne nudijo dovolj čvrste opore. In ravno, ko se začnem izgubljati, dojamem, da sem izstrelil serijo petindvajsetih in da lahko neham.
Pustim telo, da obleži na tleh, in začutim, kako se začne razraščati v junaške veličine. Moje telo postaja moje nepopisno telo.
Poskušam ga narediti večjega od besed. Privlačnejšega od pornografije.
Prepričljivejšega od vseh mrtvih junaških teles.
Dragi H., veš, noben od naju ne more narediti preveč za svojo moč, ker že od nekdaj pripadava šibkejši vrsti.15
Šibkim članom družbe.
Šibkemu političnemu prepričanju.
Šibkim etničnim nazorom.
Šibkemu narodu.
Šibkemu delu združenega sveta.
Šibkim ambicijam. Brez želje po posedovanju. Brez želje po odločanju.
Brez želje po upravljanju. Če moje telo izgine, bo ostala samo šibkost. Zato je treba vsakič povečati število.
Tristo sklec, ker ne verjamem v lastno pamet.
Tristo ena skleca, ker ne verjamem v samozadostnost.
Tristo dve skleci, ker ne verjamem v lastno moč.
Tristo tri sklece, ker sem potreboval štiri leta discipline, da sem dosegel številko tristo.
Tristo štiri sklece, ker je tisto, kar te je ustvarilo, zgodovinska potreba po junakih. Tudi če v asfaltu ostanejo sledi podobne tvojim, si ti nedvomno izmišljotina16.
Ne ti treba verjeti niti besede.
Slišim nekaj med škrebljanjem dežja in prhutanjem labodjih kril. Pri vsakem pripogibu začutim vonj plesnivega tapisona.
Pravzaprav sem ti hotel povedati, da sem pripotoval sem prepričan, da junakov ni več. Celo tistih ne, ki bi z mahanjem z zastavami izzvali smeh.
Ali občudovanje. Potem pa sem neke noči, tukaj, v tvojem mestu, v nekem nočnem klubu, enega srečal. Stal je takoj za vrati WC-ja. Moškega WC-ja. Videti je bil kot edini junak, ki je še ostal.17
Na desni rami, ki jo je oklepal tanek usnjen pas, je imel vtetovirano; Heracles's Son. Bilo je mračno. Na takih krajih voda nikdar ne neha klokotati. Ob stenah se zlivajo majhne reke in odnašajo ostanke strahu in besed, ki jih nihče ne uspe slišati zaradi pregloboke teme. Vsak premik njegove razgaljene mišica18 je oživil besede tetovirane na koži. Kot v kakem poblaznelem deliriju. Lahko bi se boril za čast, ampak bil sem trezen tla kluba pa preveč poscana, da bi si zaželel valjati po njih
Lahko bi se naredil norega in se po naključju dotaknil njegove rame. Se prepričal, če so besede resnične. Dvignil majico in mu pokazal trebuh, prsi in hrbet. Mogoče bi naju lahko to vzpodbodlo, da bi postala sentimentalna, preden bi si začela puščati kri. Izenačena pred spopadom. Nisem storil ničesar, on pa je odšel in se pozabaval z nekim napol nagim deškim polbogom.19
V mraku se porazi zdijo še desetkrat bolj tragični, hrepenenje pa manj. Hotel sem se dotakniti vsakega moškega, ki je šel mimo mene in se izgubil v temo sobe, kjer se ne govori. Bilo me je sram, da je moje hrepenenje postalo premočno za moje roke. Pomislil sem; jutri bom odpotoval in vse bo spet tako, kot mora biti.
Dragi H., želel sem, da bi se ta sentimentalni ton spremenil v oster politični govor, upor. Toda danes zjutraj, ko sem s kadi poskušal sprati ostanke sperme in znoja, sem pomislil, da si nikoli nisem drznil pomisliti, da bi lahko nekatere stvari naredil tudi bolj spretno. Lahko bi bil glasnejši. Ali močnejši.
Povsem po naključju sem izbral tebe, da ti bom pisal. Lahko bi bil kdorkoli. Po naključju sem nekega prostega popoldneva vstopil v povsem prazno knjigarno v vzhodnem delu in že na vratih zagledal tvoj obraz v rokah prodajalke. Rekel sem, da hočem to knjigo.
Pogledala me je in rekla: Müller spracht am Ende nicht mehr.20 Bila je zadnja. To mora biti znamenje. Izzval si me in jaz ti zdaj odgovarjam.
Predstavljam si, kako se ravsava. V serijah šestih rund po tri minute in NIKDAR, prav nikdar, ti ne uspe zmagati. Na koncu jočeš in žvižgaš skozi cevko v vratu, jaz pa se ne zmenim za tvoje solze. Jaz sem tisti, ki je neusmiljen. Odkar imam v torbi knjigo s tvojo fotografijo na naslovnici, obvladujem tvojo usodo, praktično ne da bi vstal iz postelje.
Priznam. Tvoj obraz je kot obraz kakšnega boga. Še en tak obraz obstaja.
Beckettov. Ampak to je že povsem druga zgodba.
Moram odpotovati. Še vedno me je sram.
Stanje pred potovanjem je podobno občutku, ko te dobijo na laži.21
Iz bližnje tovarne se oglasi zvok sirene. Konec delovnega časa. Zmedeno sem pritekel k oknu in čakam. Skozi vrata tovarne stopajo moški močnih rok in širokih ramen. Vrata so ozka in njihova telesa se dotikajo. Gledam jih z okna. Pomislim, da je to hotelska soba z najlepšim razgledom na svetu.
Rad bi opisal lepoto tega prizora. Včasih se mi zazdi, da me lahko vznemirijo samo še junaki in morilci. O tem ti morem veliko povedati. O tem se ne da govoriti. Ti, ki si ostal brez glasu, boš razumel. Hodijo, kot bi izvajali nekakšno upočasnjeno fugo. Njihova telesa so v tihem kontrapunktu. Pričakujem, da bo v nekem trenutku nekdo izmed njih dvignil roko in zavpil parolo. Ko odhajajo, jih gledam v hrbet in razmišljam, kaj bi lahko kdo izmed njih zavpil. Kateri stavek je še ostal, ki z gesto ne bi izgubil smisla?
1 Le kdo bi lahko mislil nate, medtem ko tako ležiš v sobi hotela, ki je bil nekoč poslednja utrdba, po kateri je svoboda postala pogojena z vsakdanjostjo?
2 Ko govorimo o kratkoročnih osebnih pričakovanjih, je trenutno na Hrvaškem, glede na EuroBarometer 63, za dve indeksni točki več tako optimistov kot pesimistov, medtem ko se je za tri točke zmanjšalo število resigniranih, še za točko pa tistih, ki na vprašanje niso znali odgovoriti. Več kot polovica optimistov spada v starostno skupino srednješolcev in študentov. Največ optimistov, 40 odstotkov, je v Zagrebu, najmanj, 23 odstotkov, pa v Slavoniji. Povprečen Evropejec je za samo tri odstotke večji optimist, kot povprečen Hrvat, zato pa tudi za sedem odstotkov manjši pesimist. Skoraj polovica povprečnih Evropejcev, 49 odstotkov, pričakuje, da se njihovo življenje v naslednjem letu ne bo spremenilo. (EuroBarometer, raziskava 64).
3 Toliko sinov ima, da se mi včasih zazdi nemogoče, da ne bi bili v nekem daljnem sorodstvu, povezani v nekem mitskem kolenu, kar pomeni, da sem pol-polpol in še trikrat polbog, če predpostavimo, da pol pomeni kakih tisoč let. In to kljub suhim nogam, štrlečim kostem medenice, rahitičnemu prsnemu košu, piškavi čeljusti in šibkim dekliškim rokam.
4 Swatch. Iz serije From Russia with Love. Namesto številke 12 ima majhno rdečo zvezdo.
5 Berlin International Airport in Tegel is an airport in Berlin, Germany. It lies in Tegel, a section of the northern borough of Reinickendorf. Tegel is referred to as the "Frequent Flyer Airport" and has the most scheduled flights of the three airports serving Berlin. In 2006, it served 11.8 million passengers. The airport is scheduled to close in 2011, six months after the formation of a new terminal expansion and the renaming of the Berlin-Schönefeld International Airport to the Berlin-Brandenburg International which is slatet to handle all Berlin flights henceforth. During the Berlin Airlift in 1948, the longest runway in Europe (2,400 m) was built at Tegel. Modern facilities were built in the 1970s, and Tegel began to replace Tempelhof International Airport as the main airport of West Berlin. Tempelhof, surrounded by urban development, was too noisy and its runways were too short for modern jumbo jets. During the Cold War, because of the special status of West Berlin, air traffic was restricted to Allied airlines (particularly Air France, Pan American World Airways and British Airways). Tegel Airport is notable for its hexagonal terminal building around an open square, which makes for walking distances as short as 100 ft. from any airplane, through luggage and custom, to taxi or bus.
6 Hipertimestični sindrom, do zdaj obstajata dva zabeležena primera obolelih za to motnjo, je dobil ime po starogrški besedi thymesis, ki pomeni spominjanje. A. J. se spomni vsake nepomembne podrobnosti iz svojega življenja, vse od zgodnjih najstniških letih. Zadošča, da navedemo datum, pa lahko poda natančne odgovore. Če jo vprašate, kaj se je zgodilo 16. avgusta 1979, brez težav odgovori, da je tega dne umrl Elvis Presley. Na vprašanje kaj se je zgodilo 25. maja 1979, odgovori, da je tega dne strmoglavilo letalo DC10 družbe American Airlines, pri čemer je umrlo 275 potnikov. Brad Williams, radijski voditelj, je ne le pristal na sodelovanje pri raziskavi, ampak je dovolil tudi, da se njegova identiteta razkrije javnosti. Med testiranjem je Williams natančno določil datume dvajsetih različnih dogodkov, vključno z rojstvom prvega otroka iz epruvete l. 1978, tragedijo v indijskem Bhopalu l. 1984 in zmago tenisačice Billy King nad kolegom Bobbyjem Riggsom leta 1973. Oba diagnosticirana trpita za simptomom človeškega koledarja. Ne jasno, kako se jima posreči shraniti toliko informacij in to tako podrobno. zunaj meja Združenih držav Amerike za zdaj niso zabeležili še nobenega primera hipertimestičnega sindroma.
7 Alain Badiou: Ethics, An Essay on the Understanding of Evil, Verso, London 2002, str. 18
8 Writer, born 1929 in Eppendorf, East Germany. Initially a journalist, he worked at the Maxim-Gorki-Theater in East Berlin (1958–9), was a playwright for the Berlin Ensemble (1970–6), and became one of its directors in 1992. A Communist, his work was influenced by Bertolt Brecht and is vigorously antifascist, humanist, and later also critical of the socialist regime in East Germany. He wrote plays together with his wife, Inge Müller, and adaptations of Shakespeare and classical drama, including Philoktet (1965) and Oedipus Tyrann (1968). One of the most significant and much-performed playwrights of the 20th-c, he was awarded the Georg-Büchner-Preis in 1985 and the Kleist Preis in 1990.
9 Na znani fotografiji Josepha Gallusa Rittenberga vidimo vzhodno-nemškega pisatelja Heinerja Müllerja, ki se spušča v jašek nad postajo berlinske podzemne železnice. Pokrov jaška leži poleg odprtine, odvržen je na kretnice prenovljene in na novo tlakovane postaje. Desno zgoraj smerokaz nad tekočimi stopnicami pravi AUFWÄRTS (gor). Zgoraj levo ogromna Berlinčanka brez glave nosi vrečke s stvarmi. Fotografija je polna metaforike – Müllerjev lastni odnos do smrti, bega od mukotrpne obnove konzumeristične Nemčije ter spoj Marxove podobe revolucionarnega krta in Benjaminovega »nemočnega angela«, ki je izginil v podzemlju skupaj z globoko zakopano modrostjo množic, ki čakajo na nekakšno nemogoče vstajenje.
10 Potniki včasih naredijo kar nekaj sprehodov, preden ugotovijo, da hodijo v krogu.
11 Skomponiral jih je za profesionalni dvorni ansambel Princa Leopolda. Obstaja dokument, da je nekako v tem času, pred 288 leti, Bach odpotoval iz Cötthena v Berlin. V kraljevih knjigah so navedeni potni stroški za Johanna Sebastiana. Razlog potovanja ni naveden, a domneva se, da je odpotoval po novi čembalo za Princa.
12 V primeru, če bi se ti zaradi branja približala dva oborožena varnostnika, te prijela pod roko in čim bolj diskretno pospremila iz čakalnice, se ne upiraj, prepusti se njunim izurjenim prijemom, onadva že vesta, kaj delata. Nič se ti ne more zgoditi. Sistem je narejen tako, da ve, kaj narediti s tabo ne da bi ti kakor koli škodil. Dobil boš prevajalca. Uporabi ga kot medij, preko katerega boš nadaljeval z izvedbo. Prevajalec bo morda ženska. Se pravi prevajalka. To naj te ne moti. Razen če imaš kakšne osebne razloge, zaradi katerih želiš, da bi bil prevajalec moški. Potem vztrajaj pri tem. Zimproviziraj razloge. Ti si težava, a sistem ti daje pravico do izbire. Želiš moškega prevajalca, ker moškim bolj zaupaš. Ker so ti moški bolj privlačni. Ker se ti zdi bolj smiselno, da tvoje stavke izgovarja moški.
Vztrajaj.
Razlogov je na tisoče.
Vztrajaj.
Če te vprašajo, zakaj si bil v Berlinu, jim povej, da si bil gost Heinerja Müllerja. Morda bo vžgalo.
13 Dvignem telefonsko slušalko in vtipkam številko centrale. Ženska na drugi strani me vpraša, kako mi lahko pomaga. Rečem, da bi mi veliko pomenilo, če bi vpisala šifro v program svojega hotelskega računalnika in s tem dekodirala porno kanal televizorja v moji sobi. Vsekakor gospod, odgovori, potrebujem samo številko vaše kartice. Narekujem ji številko kartice. Kakšen časovni paket pa želite, me vpraša. Časovni paket?, ponovim. Ja, odgovori ženska na drugi strani. Sto dvajset minut. Dvesto štirideset minut. Tristo šestdeset minut. Sto dvajset. A imate kaj krajšega, vprašam? Ne, odgovori. Sto dvajset je najkrajši. Potem pa tega, odgovorim in se zavem vseh konotacij, ki jih prinese izbira tako kratkega časa.
14 Koliko nepotešljive želje človek pravzaprav prenese?
15 Heiner Müller smoked exclusively Monte Cristo cigars.
16 Premišljeval sem o tvoji smrti, še preden si ti sam pomislil nanjo. Ker ta silna moč izziva pozornost in nevoščljivost, se enkrat mora ustaviti, se spremeniti v zgodbo. Ali pornografijo. Ali ideologijo.
17 Odpotoval sem v Museo nazionale v Neaplju. V sedmi sobi v nadstropju z antično umetnostjo, levo od vhoda, stoji štiri metre visok kip Heraklesa. Z levo roko se naslanja na levjo kožo, ki visi z gorjače. Dobro sem si lahko ogledal samo kolena. Velike kot moja glava. Če bi pogledal navzgor, bi videl samo bradavice kako štrlijo. Velike marmorne bradavice. Ker sem bil utrujen od poti, se mi je v nekem trenutku zazdelo, da iz njih nekaj teče. Nekaj podobnega Marijinim solzam. Ali mleku. Toda joške so bile tako visoko, da slanosti nisem mogel preveriti. Bila sva čisto sama v sobi.
18 Intimno. Veronese. Tintoretto. Dürer. Tiepolo. Carracci. Vsa tvoja telesa so povsem brez dlak. Razen okrog spolovil. Ampak to ne šteje. Je to posledica prilagajanja utelešenja materialu ali gre za prikrito slo, ki se iz kolena v koleno prenaša skozi zgodovino evropske umetnosti kot nikdar potrjen mit. Bogovom je vsa moškost prešla v brado. Popravi me, če se motim.
Treba se je paziti njegove pozornosti. Če bi koga pobožal po glavi, bi se nadenj morda zgrnila smrt, tako je bil močan in neroden. Jaz še vedno znam pobožati, ne da bi za sabo puščal trupla.
20 Karcinom grla (larinksa) je najpogostejša maligna tvorba v predelu glave in vratu. Bolezen se pogosteje pojavi pri moških srednjih in starejših let. Večja pogostost je povezana s kajenjem in uživanjem alkohola, posebej s kombinacijo obeh škodljivih vplivov. Glavni simptom pri večini bolezni grla je hripavost. Hripavost nastopi, kadar je moteno normalno vibriranje glasilk. Dlje časa trajajoča hripavost, ki noče miniti, daje slutiti na rak grla. Bolniki imajo pogosto občutek tujka v grlu, vkolikor pa tumor nekrotizira, tudi neprijeten zadah iz ust. Diagnozo potrdi laringoskopija, odvzemanjem tkiva za analizo. Uspešnost zdravljenja je odvisna od zgodnjega odkritja tumorja ter zgodnjega zdravljenja. Pri zgodaj odkritih karcinomih, lahko z obsevalno terapijo ali operativno odstranitvijo obolele glasilke (chordectomia) dosežemo 85 do 95% preživetje v obdobju petih let po posegu. Pri zdravljenju večine karcinomov so potrebne redne operativne kirurške intervencije. Pogosto je mogoče ohraniti tudi govor. Vendar pa veliki tumorji zahtevajo odstranitev celotnega grla, s čimer izgubimo tudi normalni govor. Če gre za karcinom, ki je metastaziral v limfne vozličke v vratu, je zdravljenje kirurško in zahteva resekcijo vratu z odstranitvijo limfnih vozlov ali odstranitev celotnega podkožnega tkiva in mišic skupaj z vozli pri radikalni resekciji. Posebno težavo pri obsežnih operacijah grla predstavlja izguba glasu, kar pomeni veliko oviro pri komunikaciji. Govorna rehabilitacija temelji na obvladovanju eksofagealnega govora. Med operacijo vzpostavimo enosmerno komunikacijo med sapnikom in požiralnikom, pri čemer zrak ob izdihu vstopa iz sapnika v požiralnik in ustvarja zvok, podoben glasu. Pri tej metodi obstaja nevarnost, da tekočina in hrana prideta v sapnik, vkolikor enosmerni ventil odpove. Druga metoda je uporaba t.i. laringalne proteze (elektrolarinx), ki jo prislonimo na spodnjo čeljust, da proizvede mehanski zvok, ki se artikulira v govor.
21 Iz Berlina sem poslal razglednico s pozdravi iz Moskve.